Uvod v novomedijsko umetnost

Uvod v novomedijsko umetnost

Radio Študent, 1. marec 2020 ― Pozdravljeni v prvi Art-arei v letu 2020. Oddaja, v kateri enkrat mesečno predstavljamo in komentiramo dogajanje na prizorišču sodobnih vizualnih in drugih sorodnih umetnosti, je s svežo programsko shemo dobila nov termin. Namesto ob torkovih večerih vas vabimo, da se na frekvenco 89,3 MHz priklopite uro pred polnočjo vsak prvi ponedeljek v mesecu.
EIRIK BRANDAL: ELEKTRONSKE SKULPTURE / ELECTRONIC SCULPTURES

EIRIK BRANDAL: ELEKTRONSKE SKULPTURE / ELECTRONIC SCULPTURES

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 1. marec 2020 ― Eirika Brandala je njegovo zanimanje za elektronsko umetnost pripeljalo do ustvarjanja več serij elektronskih skulptur, ki predstavljajo povezave med vizualno in funkcionalno, pri nekaterih pa še zvočno komponento. Objekti so izvedeni v specifični skulpturalni obliki, ki se napaja iz 'freeform electronics', metode konstruiranja vezij, pri kateri se prepletata funkcionalni in estetski vidik, ki omogočata ravnovesje med kompleksnostjo, funkcijo in velikostjo objekta. Skozi estetiko 'freeform electronics', s katero Brandal na eni strani poudarja transparentnost notranjih procesov vezij in na drugi njihovo intrinzično lepoto, zvočne skulpture vizualno naslavljajo tradiciji suprematizma in konstruktivizma, njune abstrakcije in specifične rabe geometričnih oblik (in s tem povezave z znanostjo). Nadalje se opirajo še na principe funkcionalistične arhitekture, po katerih je končna vizualija rezultat funkcije in ne vnaprej določene likovne forme – vsak sestavni del, vsaka žica namreč primarno prispeva k strukturalni integriteti in elektronskem ekosistemu, šele posledično pa k oblikovnemu aspektu objekta. Z arhitekturnimi postavitvami vezij Brandal spreminja njihov kontekst: preobrazi jih iz funkcionalnih v umetniške objekte. Zvok in svetlobo uporablja kot sredstvi za ustvarjanje občutka transparentnosti med občinstvom in notranjimi procesi skulptur z namenom, da bi kipom dal značilnosti neodvisnih komunikacijskih entitet. Skulpture tako postanejo žive elektronske naprave, ki so zmožne prezentiranja in sonificiranja njihovih notranjih delovanj. Zvočni aspekt del sledi strategiji skladanja glasbe z nelinearnim materialom skozi proces sonifikacij in interakcij, ki z vpletanjem harmonij in ritmov nagovarja tudi bolj klasične glasbene sloge. Nekatere skulpture so interaktivne in tako obiskovalcu omogočajo interakcijo oz. dialog z njihovo komunikativno entiteto. Serija 'ihscale' je denimo niz s senzorji opremljenih skulptur, ki proizvajajo uglašene valovne oblike, pri katerih je v
RESNIK – KJER POHORJE SREČA SODOBNO UMETNOST

RESNIK – KJER POHORJE SREČA SODOBNO UMETNOST

Revija Primus, 1. marec 2020 ― Piše: Tina Konec Pohorje slovi po naravnih danostih in nudi številne športne aktivnosti, marsikdo pa ne ve, da se med igličastimi gozdovi sredi zreškega Pohorja na Resniku, nedaleč od Rogle, vsako leto odvija tudi nadvse zanimivo umetniško druženje.       Resnik je raztegnjena gorska vasica, kjer že od leta 2008 vsak konec junija poteka ...
Lela B. Njatin: Zdaj je človeštvu dovoljeno čakati6. marec – 22....

Lela B. Njatin: Zdaj je človeštvu dovoljeno čakati6. marec – 22....

Hiša kulture v Pivki, 29. februar 2020 ― Lela B. Njatin: Zdaj je človeštvu dovoljeno čakati6. marec – 22. maj 2020otvoritev: 6. marec ob 19. uriKustosinja razstave: Mojca GrmekLela B. Njatin je v slovenskem umetnostnem prostoru prisotna že več kot 40 let. Na splošno bi jo lahko opredelili kot konceptualno umetnico, ki izhaja iz misli in skozi njeno manifestacijo v umetniškem delu ter gledalčevo percepcijo in refleksijo odpira pot k smislu. Njeno vodilo pri ustvarjanju je neomajna vera v univerzalno bistvo umetnosti, ki je v tem, da krepi človeškost človeka, se pravi njegovo zmožnost, da producira (s)misel. Spričo te predpostavke njeno ustvarjanje ni zavezano materialnemu in zlahka prehaja med različnimi področji in praksami. Njena umetniška dela so tako večinoma interdisciplinarna; na formalni ravni največkrat privzamejo oblike, kot so instalacija, urbana intervencija, performans…, na vsebinski pa pogosto odpirajo teme, kot so kolektivni spomin, kulturna identiteta, konstitucija skupnosti, (dis)kontinuiteta prostora in časa, razmerje med umetnostjo in kulturnimi institucijami…Na tokratni razstavi umetnica predstavlja svoja novejša dela, ki izrazito zastopajo njen primarni konceptualizem. To so Nevidne skulpture (2016), Past besed (2017), Mentalni ambient Kočevje (2017) in interaktivni performans Nevidna skupnost (2020), ki ga bo izvedla na otvoritvi. V njih predstavlja umetnost kot idejo, ki je z materialnim zgolj posredovana, način posredovanja pa je takšen, da se od vsakdanjih situacij komaj kaj razlikuje. Dela povezuje naslov Zdaj je človeštvu dovoljeno čakati, s katerim se umetnica navezuje na misel nemškega filozofa Friedricha Nietzscheja (1844–1900), ki pravi, da je človeku v trenutku, ko opusti vero v nesmrtnost duše, dovoljeno čakati na (spo)znanje. Ko znanje ni več razumljeno kot vozovnica za posmrtno življenje, postane vrednota sama po sebi, človek pa lahko živi življenje, v katerem sam ustvarja lastno znanje, do mere, ki mu jo to življenje pač dopusti. Razstavljena dela Lele B. Njatin terjajo č
Goran Bertok

Goran Bertok

ARS Likovni odmevi, 29. februar 2020 ― Fotografija med življenjem in smrtjo Čeprav je umetnik Goran Bertok diplomirani novinar, tega poklica nikoli ni opravljal. Deluje namreč kot fotograf. Njegove fotografije pa so vse prej kot običajne. Zanimajo ga meje človeškega telesa, približevanje smrti, spogledovanje z njo in kaj ostane od človeka po smrti. V ljubljanski galeriji Photon je razstavil fotografsko serijo Lakota, ki na umetniško-portretni način prikazuje mlado anoreksično žensko. V spremnem besedilu so med drugim zapisali: »Goran Bertok se tudi v najnovejši seriji ukvarja z minljivostjo človeškega telesa. Vendar iz nekoliko drugačne perspektive; predstavi nam iz/mučeno, izčrpano telo kot posledico skrajnih fizičnih in psihičnih izkušenj odpovedovanja hrane.« Z avtorjem se je o tem in njegovih prejšnjih projektih pogovarjal Žiga Bratoš.

SloGameDev Srečanje

KIBLA, 26. februar 2020 ― Po dolgem času se v Maribor vrača srečanje slovenskih razvijalcev iger. Vljudno vabljeni ljubitelji razvoja iger, umetniki, glasbeniki in nasploh vsi, ki vas to področje zanima. Na dogodku bodo svoje projekte iz različnih GameJamov predstavili tudi študenti FERI, prav tako pa vabljeni vsi, ki bi...
JOŽE ŠUBIC:GLORIOUS TWELFTH

JOŽE ŠUBIC:GLORIOUS TWELFTH

Sodobna umetnost (Aljoša Abrahamsberg), 25. februar 2020 ― Glorious Twelfth tvori serija dvanajstih del: skulpture ženskih figur iz keramike zajemajo deset glav, dve glavi s torzom in eno celopostavno figuro. Prvi sta leta 2016 nastali »dvojčici« (Blowing Twins, oblikovani z zaščitnima maskama ter opremljeni z bakrenima rogovoma na jeklenih podstavkih),[2] ki so jima sledile ženske figure s pomenljivimi naslovi: Strelka, Opazovalka lune, Meduza, Sister of Mercy, Dekle, ki želi vedeti, koliko je vlažna, Kolesarka, Šahistka, Bralka,[3] Nabiralka biserov, Te-Ta in Slovenski slavček. Dela nadaljujejo in nadgrajujejo serijo skulptur ženskih glav v naravni velikosti, široko odprtih ust in tesno zaprtih oči, ki so bile na ogled potopljene v z vodo napolnjene steklene posode in obešene v kletkasti strukturi pod strop. V luči kontinuitete dela, ki sega v leto 2012 k umetniškemu posegu v degradiran Žički dvor na mariborskem Lentu (pet potopljenih glav v okenskih nišah), je umetnik leta 2014 v Miheličevi galeriji na Ptuju razstavil figure šestih »utopljenk« in dveh »ujetnic« kot metaforo za družbeno obrobnost in izključenost – v tem duhu je ustvarjena tudi ena od skulptur nove serije (Slovenski slavček: ženska s potetoviranim obrazom predstavlja priseljenko iz Burme, kjer se s tetovažo dekle izogne temu, da bi ga odpeljali v javno hišo). Tudi tokratna galerijska postavitev funkcionira kot celovit ambient, v katerem smo na prvi pogled priče še enemu nizu discipliniranih ženskih teles (Foucault). Galerijsko prizorišče vidnega pa ne prinaša le ikonično reprezentiranih ženskih figur, ki so zatopljene v neko bolj ali manj ekscesno dejavnost, marveč gledalcem ponuja možnost vživetja v nam tuje izkušnje, mestoma prignane do točke nevzdržnega v obliki klišejev o ženskem telesu in užitku. To je obenem točka suspenza, ki jo umetnik dosega s potezo nalezljivega humorja in z večrazsežnimi nagovori domišljije. Za razliko od običajnega sanjskega scenarija, ki je praviloma v prvi osebi, smo priče fantazijski oz. fantazmatski sceni, ki nas po eni str
še novic